sobota, 7. marec 2015

KAMNEK

Marčevska polna luna se je uradno »odebelila« v četrtek, kar pomeni, da je bil petek 6.3.2015 spet rezerviran za klubski pohodniški večer. Tokrat smo pohajkovali po Pirmancah nad Tržičem, ki so priljubljena pohodniška točka predvsem Tržičanov, iz vpisnih knjig pa se da razbrati, da ga obišče tudi kar nekaj pohodnikov z vseh koncev Slovenije. 




Pirmance imajo  pravzaprav 3 vrhove: Kamnek (873 m), Dobrivc (949 m) in Veliki vrh nad Završnikom (968 m), najbolj pa je obiskan Kamnek. Zakaj? PD Tržič organizira vsako leto akcijo 100-krat na Kamnek in, kot preberemo na spletni strani društva, je bilo za leto 2014 v vpisni knjigi zabeleženih skoraj 15.000 vpisov!

Ob 19. uri smo se dobili pred dvorano tržiških olimpijcev in se sprehodili najprej na Kamnek. Luna nas je pozdravila kmalu po vzponu na greben in na jasnem nebu, posutem s številnimi zvezdami, je bila res veličastna. Malo je pihalo, zato smo se po kratkem počitku in uživanju v prelepem nočnem razgledu na Tržič in del Gorenjske sprehodili naprej čez Dobrivec na Veliki vrh nad Završnikom (po domače »Velč vrh«), kjer se nam je odprl pogled še na podljubeljsko dolino. Z vrha smo sestopili preko kmetije Završnik po udobni poti nazaj v Tržič. Po spodobni turi se prileže kaj toplega, zato smo spotoma zavili k nam na prave tržiške bržole in še skoraj topel jabolčni štrudel s smetano.




Ko sem načrtovala turo na Pirmance, sem si zelo želela, da bi bilo za ta dan vreme lepo in želja se mi je izpolnila. Prijateljem sem namreč hotela dokazati, da ne velja rek, da »iz Tržiča še veter ni dober«. Mislim, da mi je uspelo, saj so me spraševali, katera bo naslednja tržiška tura...


Anka


sobota, 7. februar 2015

KRIŠKA GORA

V pričakovanju »meteža stoletja« in orkanske burje na Primorskem smo 6.2.2015 skeptično pričakovali februarsko polno luno. 




No, ni bilo tako hudo (vsaj na Gorenjskem), zato se  nas je v petek zvečer devet pogumno podalo na pohod. V Gozdu na parkirišču je kdaj pa kdaj malo bolj potegnilo, ko pa smo prilezli v zavetje gozda, smo že vlekli s sebe odvečna oblačila. Z višino se je snežna odeja debelila in pod kočo je bila že prava zimska idila: smreke obložene s snegom, kristali snega so se lesketali v soju naših svetilk in pod nogami se je mehko udiralo. Samo (pojemajoče) polne lune ni bilo... 




Po dobri uri in četrt nas je razveselila luč na koči, v katero smo prve tri pohodnice vstopile v trenutku, ko se je razlegla po njej Zdravljica. Nam na čast? Ne, naša snežna kraljica Tina Maze nam je spet ogrela srca z novo zmago. 

Nadenemo suha oblačila in iz nahrbtnikov so priromale skrite zaloge sladkih in drugih dobrot. Oskrbnik Vinko je takoj vedel, kaj še rabimo: na mizah so se znašle velike, pollitrske »krugle« vročega čaja. Malo smo še pomodrovali o tem in onem in se podali nazaj proti dolini. Na parkirišču smo se z lepimi željami za prijeten vikend razšli. 


Anka