KAMNEK

Marčevska polna luna se je uradno »odebelila« v četrtek, kar pomeni, da je bil petek 6.3.2015 spet rezerviran za klubski pohodniški večer. Tokrat smo pohajkovali po Pirmancah nad Tržičem, ki so priljubljena pohodniška točka predvsem Tržičanov, iz vpisnih knjig pa se da razbrati, da ga obišče tudi kar nekaj pohodnikov z vseh koncev Slovenije. 

Pirmance imajo  pravzaprav 3 vrhove: Kamnek (873 m), Dobrivc (949 m) in Veliki vrh nad Završnikom (968 m), najbolj pa je obiskan Kamnek. Zakaj? PD Tržič organizira vsako leto akcijo 100-krat na Kamnek in, kot preberemo na spletni strani društva, je bilo za leto 2014 v vpisni knjigi zabeleženih skoraj 15.000 vpisov!

Ob 19. uri smo se dobili pred dvorano tržiških olimpijcev in se sprehodili najprej na Kamnek. Luna nas je pozdravila kmalu po vzponu na greben in na jasnem nebu, posutem s številnimi zvezdami, je bila res veličastna. Malo je pihalo, zato smo se po kratkem počitku in uživanju v prelepem nočnem razgledu na Tržič in del Gorenjske sprehodili naprej čez Dobrivec na Veliki vrh nad Završnikom (po domače »Velč vrh«), kjer se nam je odprl pogled še na podljubeljsko dolino. Z vrha smo sestopili preko kmetije Završnik po udobni poti nazaj v Tržič. Po spodobni turi se prileže kaj toplega, zato smo spotoma zavili k nam na prave tržiške bržole in še skoraj topel jabolčni štrudel s smetano.

Ko sem načrtovala turo na Pirmance, sem si zelo želela, da bi bilo za ta dan vreme lepo in želja se mi je izpolnila. Prijateljem sem namreč hotela dokazati, da ne velja rek, da »iz Tržiča še veter ni dober«. Mislim, da mi je uspelo, saj so me spraševali, katera bo naslednja tržiška tura...

Anka

KRIŠKA GORA

V pričakovanju »meteža stoletja« in orkanske burje na Primorskem smo 6.2.2015 skeptično pričakovali februarsko polno luno. 

No, ni bilo tako hudo (vsaj na Gorenjskem), zato se  nas je v petek zvečer devet pogumno podalo na pohod. V Gozdu na parkirišču je kdaj pa kdaj malo bolj potegnilo, ko pa smo prilezli v zavetje gozda, smo že vlekli s sebe odvečna oblačila. Z višino se je snežna odeja debelila in pod kočo je bila že prava zimska idila: smreke obložene s snegom, kristali snega so se lesketali v soju naših svetilk in pod nogami se je mehko udiralo. Samo (pojemajoče) polne lune ni bilo... 

Po dobri uri in četrt nas je razveselila luč na koči, v katero smo prve tri pohodnice vstopile v trenutku, ko se je razlegla po njej Zdravljica. Nam na čast? Ne, naša snežna kraljica Tina Maze nam je spet ogrela srca z novo zmago. 

Nadenemo suha oblačila in iz nahrbtnikov so priromale skrite zaloge sladkih in drugih dobrot. Oskrbnik Vinko je takoj vedel, kaj še rabimo: na mizah so se znašle velike, pollitrske »krugle« vročega čaja. Malo smo še pomodrovali o tem in onem in se podali nazaj proti dolini. Na parkirišču smo se z lepimi željami za prijeten vikend razšli. 

Anka

RATITOVEC

Pogumni pohodniki, člani kluba in nekaj somišljenikov, smo se v petek, 25. 1.2013 spet odpravili iskat romantiko ob polni luni na Ratitovec. Na Prtovču nas je pozdravil pravi zimski pozdrav. Mraz, veter, sneg in poledenela tla. A to nas ni ustavilo. Primerno oblečeni in ustrezno obuti smo se odpravili v hrib.

Kmalu smo se ogreli in začeli uživati na našem tokratnem pohodu. Iz megle smo se začeli dvigovati in kar naenkrat se je na nebu prikazala luna, pridružile so se ji še zvezde inpokrajina bela od snega. Zaslišalo se je: Glej zvezdice božje... V takih trenutkih imaš res občutek, da si blizu nebes. Kaj rabiš še več? 

Čudovita noč, preživeta v družbi prijateljev, te napolni z energijo. V koči na vrhu Ratitovca smo se greli ob topli peči in ob poslušanju orglic popili čaj. Ob povratku nas je močan veter spomnil na to, da smo začutili temperature pod lediščem, a smo hitro prispeli do mirnega zavetja in po hitrem spustu tudi do avtomobilov.

Naš Marko je spet dokazal, da mu organizacija pohodniških izletov res leži, tudi z vremenom sklene dogovor. Za piko na i je poskrbela Cvetka, ki nas je na svoj rojstni dan pogostila z dobrotami, po katerih se cedijo sline. Seveda smo ji lepo uglašeni zapeli Vse najboljše.

Spet je minila ena luštna noč, spet smo dokazali, da nam je skupaj lepo.

Ema K.

SVETI PETER NAD BEGUNJAMI

V ponedeljek, 26.11.2012, smo se odpravili na tradicionalni večerni pohod ob polni luni. Ideja za pohod na Svetega Petra se mi je porodila na prejšnjem okoli Brda, nakar smo jo na rednem tedenskem sestanku tudi soglasno potrdili. Ker se nas je večina zdravila v bolnišnici v Begunjah, nam je ta hrib prav gotovo ostal v spominu. Tudi tistim, ki v času zdravljenja niso dosegli vrha, pa so ga opazovali samo skozi bolnišnična okna ali pa pod njegovim vznožjem nabirali kroge v parku.

Zbrali smo se na parkirišču pri vznožju smučišča v Krpinu. Ker so v tem času že kar nizke, smo se toplo oblekli, si nadeli naglavne svetilke in počasi, z zmernim tempom, zakorakali po smučišču navzgor. Med hojo smo sproščeno debatirali o življensko bolj ali manj pomembnih temah, nakajkrat smo se za kratek čas tudi ustavili in ponovno zbrali v skupino.

Kljub temu, da je pot do cerkvice precej strma in tudi malo spolzka, smo kar hitro dosegli naš cilj. Vreme je bilo te dni bolj kislo, zato je tokrat diskusija o poznavanju nebesnih teles žal odpadla. Tudi Luna se nam je sramežljivo skrila za oblake. Pa nič zato. Mi se znamo razvedriti in zabavati v vsakem vremenu. Nismo dolgo čakali, odpravili smo se naprej proti deset minut oddaljeni Sankaški koči. Ta je bila ob pozni uri seveda zaprta, smo si pa zato na lepo urejeni terasi privoščili nočni razgled na blejski grad, ki je ponoči lepo osvetljen. 

Sestopili smo po poti pristopa, le da smo smučišče obšli po cesti. Ponoči je pri hoji navzdol potrebna še posebna zbranost. Skozi malo naselje Krpin smo se vrnili do parkirišča. Napolnjeni s pozitivno energijo in ne preveč utrujeni smo si zaželeli lahko noč in se poslovili.

Peter

SVETI PRIMOŽ

Včeraj zvečer smo se že četrtič zbrali člani kluba, ki gremo radi v hribe. Da to popestrimo, se na pohode odpravimotudi ob polni luni. Prvič smo se januarja povzpeli na zasnežen, hladen in z luno obsijan Ratitovec, februarja nas je v soju lune pričakala Kriška gora, v pravi zimski opravi, ob marčevski polni luni pa smo osvojili Sv. Jošta nad Kranjem. 

Včeraj pa smo se dogovorili, da obiščemo Sv. Primoža nad Kamnikom. Kljub aprilskemu vremenu, saj nas je med potjo obsijala luna pa tudi pomočil dež, smo bili s pohodom zadovoljni. Iz Stahovice (440m), mimo Praprotna, smo se po markirani, zložno vzpenjajoči poti, po dobri uri in pol, dvignili na 826m visok Sv. Primož. Pod nami se je odprl nočni razgled na Kamnik z okolico, vse do Kranja. 

Ta pot, je bila nekdaj najpomembnejša pot na Veliko planino. In tu so v 15. stoletju postavili dve cerkvi. Po ljudskem izročilu pa naj bi tu že prej stalo svetišče. Manjšo cerkev čuva svetnik Peter, večjo in bolj znano pa Primož. Obe sta zidani v gotskem slogu. Poleg pa, kot se ob cerkvi spodobi, stoji pol zidana in pol lesena mežnarija s črno kuhinjo. V njej je urejena okrepčevalnica z zbirko zanimivih starih predmetov iz kmečkega življenja. Zbirke si žal ponoči nismo mogli pogledati, saj je bila mežnarija zaprta. 

Hrib je poznan tudi po gorskih tekih, prireditvi 24 ur Sv. Petra, kjer tekmujejo v največjem številu vzponov nanj v enem dnevu in pa celoletni akciji, kdo se bo v letu največkrat povzpel do cerkva. 

Večer nam je minil ob prijetnem druženju in se zavlekel še globoko v nedeljo. 

Miro